Odločitev je padla, stanovanje mojega očeta bom prodal, ker imam z njim same stroške in skoraj nikoli ne hodim tja. Dobro sem premislil vse skupaj, ni mi bilo lahko, notri je bilo rabljeno pohištvo, ki je bilo zelo kvalitetno, to je pohištvo, ki je bilo staro vrsto let in še vedno zelo lepo ohranjeno.

Ker sem stanovanje prodal prazno, sem rabljeno pohištvo moral izprazniti, doma sem imel eno veliko garažo, tako sem se odločil, da vse skupaj pripeljem k sebi domov. En dan sem najel selitveno službo in vse so mi pripeljali in zložili doma. Tako sem mislil, da bom rabljeno pohištvo obdržal, potem pa, ko sem vsak dan hodil mimo in ga gledal, je zame bilo preveč boleče, tako da sem se odločil, da bom naokoli vprašal, če kdo kaj potrebuje in rabljeno pohištvo podaril.

Kar nekaj ljudi se je javilo takoj, sosedje so prišli pogledat in si odnesli kar nekaj stvari, vsi so videli, kako kvalitetno je to rabljeno pohištvo in tako vsak vzel nekaj, v nekaj dneh sem imel le še rabljeno pohištvo od kuhinje. Potem pa se je našel en mlad fant, ki si je ravno urejal podstrešno stanovanje in mu je ta kuhinja prišla še kako prav. Za rabljeno pohištvo nisem želel čisto nič denarja, to so vsi bili moji sosedje, znanci, prijatelji. Tako je vse šlo. Ko sem res dal zadnji kos pohištva, sem bil zelo žalosten, kako vse kar imamo, ko nas več ni lahko v trenutku izgine. Ta občutek nosim še danes v srcu in od takrat naprej gledam na stvari čisto drugače, kot pa sem pred tem. Ja, rabljeno pohištvo mojih staršev me je spremenilo, postal sem bolj odprt človek, več stvari se lotim in ne prestrašim se več novih planov, novih idej, ker vem, da je potrebno čimbolj živeti.