Domače olivno olje je v naši družini nekaj posebnega. Vsako jesen se zberemo na našem majhnem oljčniku na primorskem koncu, kjer ročno obiramo oljke, kot so to počeli že moji stari starši. Čeprav je to fizično naporno delo, se vsako leto veselimo tega dneva. Postalo je nekakšno družinsko srečanje, ki ga spremljata smeh in dobra volja.

Spominjam se prvega leta, ko sem res aktivno sodelovala pri obiranju. Imela sem romantično predstavo o postopku, a sem hitro spoznala, da je treba vložiti kar nekaj truda. A ko smo zvečer vsi sedeli skupaj, blatni in utrujeni, s pogledom na zaboje polne svežih oljk, sem začutila tisto pravo povezanost s tlemi, z družino in s tradicijo.

Najbolj poseben trenutek pa pride nekaj dni kasneje, ko v oljarni prvič poskusimo sveže stisnjeno domače ekstra deviško olivno olje iz slovenske Istre. Tisti izrazit vonj po svežini, rahla pikantnost in poln okus – tega ne moreš primerjati z nobenim kupljenim oljem. Domače olivno olje pri nas uporabljamo vsak dan: na solatah, na kosu kruha, pri pripravi rib in celo za sladice. Je osnovni del naše kuhinje.

Z leti sem se tudi sama naučila prepoznati razlike med sortami, kako shranjevati olje, da ohrani svojo kakovost, in zakaj ni vsako zelenkasto olje nujno kakovostno. Danes se mi zdi samoumevno, da imamo doma olje iz našega oljčnika, a vem, koliko dela stoji za vsako steklenico.

Vsakič, ko ga pokapljam po sveže pečenem kruhu, vem, da je to več kot sestavina. Je spomin na družino, delo z rokami in spoštovanje narave. Domače olivno olje je zame sinonim za pristnost in domačnost.

Zadnja leta smo začeli nekaj steklenic domačega olivnega olja tudi podarjati prijateljem in sodelavcem. Presenečeni so nad okusom in pogosto pravijo, da se čuti, da je nekaj posebnega. To me vedno spomni, da je v tem olju res zajeto več kot le sadež. Je čas, trud, skupno delo in ljubezen do zemlje. Vsaka kapljica nosi svojo zgodbo, in prav to daje domačemu olivnemu olju tisto vrednost, ki presega vsako komercialno etiketo.